čudni ljudje

Z dvojko, ko se mi ne da ravno daleč na sprehod, se po službi zapeljem - šele zadnjih nekaj sprehodov sem odkrila tole zadevo - na potko ob faksu. Sprehod ni prav dolg, ker se pot hitro konča na dvorišču in ako uberem drugo smer, v bližnji vasi. Vseeno pa je sprehod preko gozda.
Na tej potki sem bila vsega skupaj do sedaj 3x. In vsakič čisto zares vsakič, srečava čudno gospo, dekle, ki ne premika rok ne naprej, ne nazaj.Drži jih ob sebi in gleda nepremično naravnost, medtem ko hodi. Runcu gre na živce in se vedno malo v njo zakadi, ne čisto zares, ampak tako malo postavljaško se okoli nje motovili. In gospa ne trzne, ampak gre naravnost mimo. Nekje sem slišala, da ljudje na pomirjevalih, ko so zares počeni, rok ne premikajo med hojo, ampak jih držijo nepremično ob telesu in zrejo naravnost. Seveda sem sklepala tako nekje v svoji domišljiji, da je najbrž na pomirjevalih.
Hodim malo dalje in naletim na drugo čudakinjo. Dekle z dolgo blond kito. Roke ob telesu, nepremično gleda naravnost in Runc spet živčen. In ju obe srečam prvi dan, drugi dan, tetji dan.
Poleg dveh čudakinj pa mimo mene vedno na kolesu po tej poti pridrvi tudi gospodek z nahrbtnikom in z očalci in zgleda tak zdravniški. In sem si rekla, ta pa je najbrž kakšen psihiater.
Sestavim zgodbo. V bližini je psihiatrična bolnica, to sta pacientki, gospod pa je psihiater.Druga možnost pa je, da je v bližini ustanova kjer skrivno izvajajo poskuse na ljudeh in tile dve sta neki vesoljki, ki hodita takole naokrog po gozdu, gospodek pa je znanstvenik.
Danes se spet peljem mimo te najine potke. In se pred menoj ustavi kamion in stojimo. Med stanjem gledam naokoli hiše in gledam znake in napise in nekje čisto spodaj zagledam majhno puščico, ki kaže v smeri moje potke in mojega sprehajališča in mojega gozda in na puščici piše:Psychiatrische ziekenhuis.
Well I'll be damned.

Kura v roru

Ko pride dolg vikend spečem kuro v pečici. Namažem jo z grobo morsko soljo, pomešano s svežim rožmarinom, jo položim v pekač in prelijem z vrelim oljem, tako da kožica zacvrči . Nato jo pridno zalivam in po pol ure obrnem in dodam zelenjavo.
Plus kure v roru je, da jo lahko jem tri dni, na tri različne načine.

Dan 1: - pečena s krompirčkom, jabolki in fino solato za zraven
Dan 2: - hladno kuro narežem na drobno, dodam šalotko in peteršilj, popečem vse skupaj na malo masla, žlička kisle smetane, zadevo nato zavijem v koruzno tortiljo in poleg solata iz bio paradižnika in zelene
Dan 3:- če kure še kaj ostane jo za malico zložim na popečen kruh namazan z dijonom, narezano čisto na tanko in jo obložim s češnjevim paradižnikom in malo solate

Poanta tega posta je, da lahko kupite celo kuro samo zase in jo tudi sami zmažete.

tunin file

When in Rome ...Kupila sem tunin file.V najdražji in posh ribarnici v Gentu. Tune nisem še nikoli pripravljala, rada pa sem jo jedla. Najprej sem hotela pripraviti palačinke z blitvo prelite z bolognese omako a la Carluccio pa v zelenjavnici niso imeli blitve. Imeli pa so mlado špinačo. S čim naj bo mlada špinača, s čim...mesa imam malo dovolj, pa piščanci, pa govedine itd. Riba. Katera? Losos dolgčas, oslič, sem ga že jedla ta teden. Tuna. Ne znam je pripravljati. Ah, enkrat je treba. In sem šla v ribarnico, vzela listek za v čakalno vrsto in čakala. 60, 61, 62, ...še 4 in potem sem jaz.Kaj naj rečem, kaj naj rečem ...saj sploh ne znam ribe kupiti. Ah, merda, kar povedala jim bom, da tune še nisem pripravljala in da naj mi pomagajo. In so mi. Najprej so se smejali, potem pa so mi odrezali fin file (širino odmerijo po cm, 2-3 cm je ravno prav) in ga lepo zavili. 8,35 EUR. Drago kot pes. Sem tuno spravila lepo v torbico med zelenjavo in odšla domov. Vmes sem kupila še kvas.Čisto pravi. 8 mesecev sem ga iskala po Gentu, et voila.Uporabljala sem kvas iz vrečke. Nobena pica ni imela dobrega okusa. Ogabno.En sam kvas.
Tuna.Vzela sem 4 kuharske knjige in se ustavila pri Novakih.Tuno sem namazala z olivnim oljem, na nežno. Jo rahlo posolila z grobo atlantsko organic soljo in začela greti ponev. Težko litoželezno. In sem jo grela in grela in grela in grela. Tako sem jo razgrela, da je prav žarela. Nato sem vzela file in ga položila na ponev ssssssssss 30 sekund, obrnila sssssssssssss 30 sekund, sssssss po 20 sekund na vsakem robu. In potem na krožnik. Nežno sem jo pokapljala z limono. Tuna mora biti v sredini surova!In moja je bila.

Mlado špinačo pa sem samo oprala, v lonec dala olivno olje, dala špinačo v lonec in jo stiščala v lonec, da mi ni padala čez rob. In potem jo je začelo vleči skupaj in je spustila vodo.Pa vode nisem pustila popolnoma povreti, ker sem hotela, da samo ovene. In ko je ovenela, sem jo vzela iz lonca, nežno posolila in pokapljala z limono.

Za tuno sem nato naredila še preliv po Novakih. S hariso. Ampak tune nisem polila, ker s feferoni nisem na yo in ker nisem hotela žrtvovati fileja. Malo sem omako pokapljala po robu krožnika in tuno tu in tam namočila v pomado.
Luv it.

metuljček se je vrnil

Prvo darilo, ki mi ga je prinesel iz Anglije je bil metuljček ujet v stekleno kletko. Če sem okoli kletke vrtela magnetek, se je prilepil nanj in se vrtel z njim. Če sem bila dovolj hitra je v kletki poletel.
Med čiščenjem v Belgiji je kletka padla na tla in metuljček je padel pod omaro. In sem ga iskala in iskala in potem nanj pozabila. Mislila sem, da sem ga posesala. Potem je prišel on, pogledal kletko in ugotovil, da metuljčka ni več. - Izrezal ti bom novega. In je rezal in rezal in izerzal bađota. Bađo je bil lep, ampak ne ravno zelo gibljiv. Bađota spravit v polet, je bilo skoraj nemogoče.
Danes sem spet pospravljala in glej ga glej metuljček je prišel nazaj. Ležal je ob omari, kot da sploh nikamor ni šel. Prilepila sem ga na prst, odprla kletko, bađota dala ven in metuljčka noter.
Najbrž je šlo takole. Metuljček je šel naokrog, dovolj mu je bilo kletke in je šel. Pa je kaj kmalu ugotovil, da ga zunaj kaj hitro lahko kaj poje, spešta, odpihne. Ugotovil je, da svoboda košta in prišel nazaj. Šleva.

rad te berem

Rekel mi je zakaj več ne pišeš, namreč jaz te rad berem. In sem rekla, ker je Twitter "in" in blogiranje "out".Delno res. In potem sem dodala še kako se v Lenčuli več ne najdem in kako so časi Lenčule mimo in da so bili mimo že takrat, ko je Silvij nehal blogirati in se je nato okoli Lenčule nagnetlo nekaj plagiatorjev in čudnih bloggerjev s katerimi nisem hotela hoditi. Pa vseeno je še vedno veliko za povedati. In sem poskusila z odhodom v Belgijo pa ni šlo, ker se mi potopisno ne da pisati in se mi ne da fotkati in potem fotk objavljati. In ker se mi ne da pisati o Belgijcih, ker ni kaj veliko o njih za pisati.Lenčulo bi morala zapustiti takšno kot je bila, prašno. Pa ji nisem znala reči adijo, ker mi je bilo prehudo.Sedaj pa ugotavljam, da še vedno nekaj čečkam po svojih blokcih in da na nekaterih listih še vedno najdem berljive zadeve.Vsaj meni se zdi, da bi znale biti berljive.
Drugačna sem, zgodbe so drugačne, gledam jih z drugimi očmi. Ne podim se več za fanti in ne pišem več o glavobolih in moralcih. Rada kuham in fotkam svojo hrano, ker sanjam o tem, kako če gre vse u maloro bom še vedno lahko kuhala. Gledam Carluccia in jokam, ker si predstavljam, da bi lahko tako živela. Kuhala, se obdala z ljudmi, ki kuhajo in radi jejo, z njimi bi poskušala vino in v sončnih popoldnevih sprehajala pse med svojimi vinogradi. On vinogradov ne želi imeti, ker pravi, da je z njimi veliko dela in da nihče na njih ne bo pazil, ko bova odšla na počitnice.Pah pa te počitnice, kaj me briga. Če bi lahko živela svoje hobije, bi živela vsak dan svoje počitnice. Bila bi tako spočita, da bi na počitnicah morda urejala račune.