rad te berem

Rekel mi je zakaj več ne pišeš, namreč jaz te rad berem. In sem rekla, ker je Twitter "in" in blogiranje "out".Delno res. In potem sem dodala še kako se v Lenčuli več ne najdem in kako so časi Lenčule mimo in da so bili mimo že takrat, ko je Silvij nehal blogirati in se je nato okoli Lenčule nagnetlo nekaj plagiatorjev in čudnih bloggerjev s katerimi nisem hotela hoditi. Pa vseeno je še vedno veliko za povedati. In sem poskusila z odhodom v Belgijo pa ni šlo, ker se mi potopisno ne da pisati in se mi ne da fotkati in potem fotk objavljati. In ker se mi ne da pisati o Belgijcih, ker ni kaj veliko o njih za pisati.Lenčulo bi morala zapustiti takšno kot je bila, prašno. Pa ji nisem znala reči adijo, ker mi je bilo prehudo.Sedaj pa ugotavljam, da še vedno nekaj čečkam po svojih blokcih in da na nekaterih listih še vedno najdem berljive zadeve.Vsaj meni se zdi, da bi znale biti berljive.
Drugačna sem, zgodbe so drugačne, gledam jih z drugimi očmi. Ne podim se več za fanti in ne pišem več o glavobolih in moralcih. Rada kuham in fotkam svojo hrano, ker sanjam o tem, kako če gre vse u maloro bom še vedno lahko kuhala. Gledam Carluccia in jokam, ker si predstavljam, da bi lahko tako živela. Kuhala, se obdala z ljudmi, ki kuhajo in radi jejo, z njimi bi poskušala vino in v sončnih popoldnevih sprehajala pse med svojimi vinogradi. On vinogradov ne želi imeti, ker pravi, da je z njimi veliko dela in da nihče na njih ne bo pazil, ko bova odšla na počitnice.Pah pa te počitnice, kaj me briga. Če bi lahko živela svoje hobije, bi živela vsak dan svoje počitnice. Bila bi tako spočita, da bi na počitnicah morda urejala račune.