čudni ljudje

Z dvojko, ko se mi ne da ravno daleč na sprehod, se po službi zapeljem - šele zadnjih nekaj sprehodov sem odkrila tole zadevo - na potko ob faksu. Sprehod ni prav dolg, ker se pot hitro konča na dvorišču in ako uberem drugo smer, v bližnji vasi. Vseeno pa je sprehod preko gozda.
Na tej potki sem bila vsega skupaj do sedaj 3x. In vsakič čisto zares vsakič, srečava čudno gospo, dekle, ki ne premika rok ne naprej, ne nazaj.Drži jih ob sebi in gleda nepremično naravnost, medtem ko hodi. Runcu gre na živce in se vedno malo v njo zakadi, ne čisto zares, ampak tako malo postavljaško se okoli nje motovili. In gospa ne trzne, ampak gre naravnost mimo. Nekje sem slišala, da ljudje na pomirjevalih, ko so zares počeni, rok ne premikajo med hojo, ampak jih držijo nepremično ob telesu in zrejo naravnost. Seveda sem sklepala tako nekje v svoji domišljiji, da je najbrž na pomirjevalih.
Hodim malo dalje in naletim na drugo čudakinjo. Dekle z dolgo blond kito. Roke ob telesu, nepremično gleda naravnost in Runc spet živčen. In ju obe srečam prvi dan, drugi dan, tetji dan.
Poleg dveh čudakinj pa mimo mene vedno na kolesu po tej poti pridrvi tudi gospodek z nahrbtnikom in z očalci in zgleda tak zdravniški. In sem si rekla, ta pa je najbrž kakšen psihiater.
Sestavim zgodbo. V bližini je psihiatrična bolnica, to sta pacientki, gospod pa je psihiater.Druga možnost pa je, da je v bližini ustanova kjer skrivno izvajajo poskuse na ljudeh in tile dve sta neki vesoljki, ki hodita takole naokrog po gozdu, gospodek pa je znanstvenik.
Danes se spet peljem mimo te najine potke. In se pred menoj ustavi kamion in stojimo. Med stanjem gledam naokoli hiše in gledam znake in napise in nekje čisto spodaj zagledam majhno puščico, ki kaže v smeri moje potke in mojega sprehajališča in mojega gozda in na puščici piše:Psychiatrische ziekenhuis.
Well I'll be damned.